Obljuba za rešitev črne luknje 20. stoletja
Ustanove za varstvo kulturne dediščine po vsej Evropski uniji niso mogle (in še vedno pogosto ne morejo) razširjati milijonov predmetov iz svojih zbirk zaradi težav pri pridobivanju potrebnih dovoljenj za avtorske pravice.
Direktiva o osirotelih delih je prinesla obljubo, da bo rešila ta zaskrbljujoč problem, ki je privedel do črneluknje 20. stoletja. To je storila z uvedbo izjeme od avtorskih pravic za ustanove za varstvo kulturne dediščine, da bi lahko brez dovoljenja digitalizirale in razširjale dela v svojih zbirkah, ki so „sirota“.
Vendar je bila Direktiva poleg omejenega področja uporabe v zvezi z vrstami gradiva sprejeta z znatnimi upravnimi bremeni za ustanove za varstvo kulturne dediščine, ki so uporabljale sistem. Ocenjeno je bilo, da je predrago, zaradi česar ga številne ustanove za varstvo kulturne dediščine ne morejo uporabljati.
Pregled direktive o osirotelih delih
Tako kot vse direktive Evropske unije je bil več let pozneje opravljen pregled, da bi se ocenilo, ali Direktiva v praksi izpolnjuje svoj namen. Evropska komisija je pregled začela avgusta 2020, kar je več kot sedem let po datumu, določenem v direktivi o osirotelih delih.
Postopek je vključeval neodvisno študijo o uporabi direktive o osirotelih delih, objavljeno decembra 2022. Na podlagi teoretične raziskave, ankete med deležniki (na katero je odgovorilo 87 udeležencev) in intervjujev (s 13 posamezniki) je bilo v študiji ugotovljeno, da število del, registriranih kot osirotela dela, „predstavlja majhen delež ocenjenih osirotelih del, ki obstajajo v zbirkah ustanov za varstvo kulturne dediščine po vsej EU“, in da le 24 % ustanov za varstvo kulturne dediščine, ki so odgovorile na anketo, „verjame, da je [direktiva o osirotelih delih] privedla do znatnih izboljšav pri digitalizaciji in razširjanju osirotelih del“. Poleg različnih vprašanj, ki so jih opredelili anketiranci, sta bili še posebej pomembni dve: zapletenosti vztrajnega iskanja in obveznega seznama virov, s katerimi se je treba posvetovati, ter negotovosti v zvezi z možnostjo imetnikov pravic, da zahtevajo odškodnino.
Evropska komisija je na podlagi te neodvisne študije v poročilu o uporabi direktive o osirotelih delih priznala, da se „mehanizem iz direktive [o osirotelih delih] v praksi redko uporablja, zato se je njegov pomen kot potencialno orodje za množično digitalizacijo kulturne dediščine izkazal za omejenega“. Ugotavlja tudi, da „obstajajo praktične težave, ki vplivajo na učinkovitost Direktive, zlasti v zvezi s posebnimi zahtevami za vztrajno iskanje“. Vendar Evropska komisija ne predlaga nobenih sprememb Direktive ali ukrepov za zagotovitev večjega učinka Direktive. Direktiva bo zato še naprej obstajala takšna, kot je, brez sprememb njenega področja uporabe ali sistema.
Čeprav je obžalovanja vredno, da Direktiva ne bo spremenjena, Komisija izraža pripravljenost za nadaljevanje dialoga z vsemi zainteresiranimi stranmi o tem, kako zagotoviti ublažitev praktičnih težav, ki vplivajo na učinkovitost Direktive, in bo skupaj z uradom EUIPO proučila možne izboljšave podatkovne zbirke.
V prihodnosti: določbe o razprodanih delih vstopijo v igro
Leta 2019 je sprejetje direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu s členi o razprodanih delih ponudilo novo rešitev za izzive pri prenosu avtorskih pravic, s katerimi se soočajo ustanove za varstvo kulturne dediščine, kar se zdi izboljšanje določb o osirotelih delih. Določbe o razprodanih delih imajo širše področje uporabe in manj upravnih zahtev, ki jih je treba izpolnjevati.
Direktiva o osirotelih delih in določbe o razprodanih delih zdaj soobstajajo kot dve različni možnosti, na kateri se lahko ustanove za varstvo kulturne dediščine zanesejo pri kliringu pravic. Po obsegu se prekrivajo, saj je mogoče trditi, da so vsa osirotela dela nujno tudi razprodana dela, ker bi bilo za komercialno izkoriščanje potrebno dovoljenje (opredeljenega) imetnika pravic, vendar ponujajo različne pristope.
V skupnosti za avtorske pravice združenja Europeana je bila ustanovljena delovna skupina za izmenjavo informacij in priporočanje načinov za uspešno uporabo določb o razprodanih delih. Delovna skupina meni, da lahko ta sistem ponudi rešitev, ki ustreza svojemu namenu.
Glede na to, da je Direktiva o osirotelih delih le „delno izpolnila cilj olajšanja množične digitalizacije osirotelih del“, je v skladu s poročilom Komisije bistveno, da države članice prenesejo določbe o razprodanih delih ob polnem spoštovanju področja uporabe in zahtev iz Direktive. To vključuje vzpostavitev obveznih dialogov z deležniki, tj. posvetovanje z imetniki pravic, organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in ustanovami za varstvo kulturne dediščine v vsakem sektorju. Če bo to storjeno pravilno, bo črna luknja dvajsetega stoletja morda sčasoma rešena z rešitvijo razprodanih del.
Izvedite več
Če želite izvedeti več o avtorskih pravicah in digitalni kulturni dediščini, se pridružite skupnosti Europeana za avtorske pravice in stopite v stik z [email protected], da se pridružite delovni skupini za razprodana dela.
Preberite tudi našo serijo novic CDSM Directive Pro, priporočila o avtorskih pravicah in njihovi vlogi pri digitalni preobrazbi sektorja kulturne dediščine ter se seznanite z drugimi rešitvami v Združenem kraljestvu. Podrobnejša različica tega članka je na voljo tudi na blogu o avtorskih pravicah Kluwer.