Novice

Priložnosti, ki jih ponujajo digitalne tehnologije za sektor kulturne dediščine

A group of children, led by caregivers, is shown heading toward a medical consultation building. The text on the banner reads: "Allons tous à la consultation"

Ta dokument o skupnem stališču fundacije Europeana, združenja Europeana Network Association in foruma združevalcev Europeana podpira posvetovanje z Evropsko komisijo in poudarja elemente, ki so ključni za izvajanje strategije Europeana za obdobje 2020–2025 in uresničitev potenciala digitalne kulturne dediščine za okrevanje Evrope.

Uvod

Ta dokument o stališču podpira posvetovanje z Evropsko komisijo in poudarja elemente, ki so ključni za izvajanje strategije Europeana za obdobje 2020–2025 in uresničitev potenciala digitalne kulturne dediščine za okrevanje Evrope.

Menimo, da mora delo temeljiti na dolgoročnem pristopu, ki vključuje trajnostne strukture financiranja in podpira:

  • usklajene nacionalne digitalne strategije za sektor kulturne dediščine

  • cilji glede kakovosti in količine podatkov

  • sprejetje standardov za omogočanje dostopa, ponovne uporabe in sodelovanja, zlasti v izobraževanju, raziskavah in ustvarjalnem sektorju;

  • prizadevanja za krepitev zmogljivosti v sektorju kulturne dediščine

  • močne infrastrukture, ki odražajo vlogo nacionalnih združevalcev in Europeane

Upamo na novo priporočilo, ki bo Komisijo in države članice zavezovalo, da podprejo sektor pri uresničevanju digitalne preobrazbe, ki bo v celoti koristila Evropi, sektorju kulturne dediščine in njenim državljanom.

Ozadje: COVID-19

Posvetovanje Evropske komisije o priložnostih, ki jih ponujajo digitalne tehnologije za sektor kulturne dediščine, je v kritičnem trenutku. Sektor se ne sooča le s številnimi praktičnimi vsakodnevnimi posledicami krize zaradi COVID-19, temveč mora tudi najti načine, kako čim bolj povečati in okrepiti svojo vlogo pri omogočanju okrevanja Evrope.

Kriza je poudarila pomen digitalnega dostopa za ustanove za varstvo kulturne dediščine ter vlogo in moč kulturne dediščine v družbi. Zaradi neposrednih posledic pandemije so se številne ustanove in organizacije za varstvo dediščine po vsej Evropi hitro odzvale na ta izziv, tako da so svoje fizične storitve preusmerile na digitalne storitve in ostale povezane s svojim občinstvom prek digitalnih kulturnih kanalov.

Javnost pa se je odzvala z eksplozijo domačih kulturnih pojavov na spletu, ki temeljijo na umetnosti in zgodovini ter jih omogoča digitalni dostop. To sodelovanje, ki je pogosto vzajemno, podpira velik del obstoječih dokazov o močni socialno-ekonomski vlogi, ki jo ima digitalna kulturna dediščina, poleg bolj tradicionalne vloge muzejev, arhivov in knjižnic za lokalne prebivalce in turiste. To je bilo dodatno dokazano v učilnici, kjer sta razpoložljivost digitalne dediščine in dostop do nje omogočila spletno učenje.

Lahko rečemo, da smo videli, kako izgleda Evropa, ko jo poganja kultura - podpiranje odpornega, rastočega gospodarstva, večje zaposlenosti, boljše blaginje in občutka evropske identitete.

Ta prizadevanja so bila mogoča na podlagi temeljev digitalne preobrazbe, ki so bili postavljeni v zadnjem desetletju. Z razvojem „nove normalnosti“ je jasno, da je oblikovanje močnih digitalnih temeljev za vse ustanove za varstvo kulturne dediščine pomembnejše kot kdaj koli prej in da je nujno potrebno za prihodnost sektorja ter okrevanje in prihodnost Evrope.

Ključnega pomena je, da se ta večji pomen sektorja kulturne dediščine, kot je določen v manifestu zavezništva za evropsko dediščino, prizna v novem priporočilu in da se podpre nadaljnji razvoj digitalne preobrazbe, da bi se čim bolj povečal njen učinek.

Dosežki in izzivi

Priporočilo iz leta 2011 o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva in digitalnem arhiviranju je pomemben instrument politike, namenjen usklajeni krepitvi prizadevanj držav članic za digitalizacijo, in je nedvomno prispevalo k:

  • povečanje količine prosto dostopnih digitaliziranih vsebin kulturne dediščine;

  • podpora Europeani kot osrednji točki za evropsko sodelovanje in izmenjavo znanja na najsodobnejših področjih, kot so interoperabilnost metapodatkov, povezani podatki, reforma avtorskih pravic, sodelovanje končnih uporabnikov in ocena učinka;

  • spodbujanje razvoja nacionalnih in tematskih združevalcev, ki usklajujejo in krepijo pomembne dogodke v svojih državah in na svojih področjih.

Zato bi ga bilo treba obravnavati kot pomemben prispevek k vodilnemu položaju, ki ga ima Evropa danes na področju digitalne kulturne dediščine. Na nekaterih področjih posledična dejavnost dejansko presega to, kar je bilo prvotno predvideno, na primer pri uporabi digitalnega gradiva v izobraževanju.

V zvezi s prihodnostjo moramo tudi priznati, da nekatera področja, ki naj bi jih obravnavalo sedanje priporočilo, še niso bila ustrezno izpolnjena.

Na tej točki na primer evropska ureditev avtorskih pravic ostaja neusklajena. Vendar bi bilo treba to stanje popraviti z ustreznim izvajanjem direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu, pri čemer bi bilo treba obravnavati preostale izzive in doseči cilje glede razpoložljivosti del v javni domeni. Upamo, da bodo države prispevale k harmonizaciji v celotnem obdobju prenosa Direktive, ki se konča junija 2021.

Druga področja še vedno zahtevajo stalno osredotočenost in prizadevanja. Ključna vprašanja vključujejo:

  • Cilji digitalizacije v državah članicah niso bili dosledno doseženi. Ena od posledic tega je neravnovesje v reprezentativnosti zbirk Europeane, saj je iz nekaterih držav dostopna le omejena količina predmetov, vsi državljani pa ne morejo ustrezno zastopati svoje regije ali države.

  • Dejansko je bilo digitaliziranih le 10–20 % ocenjenih gospodarstev, ki se ukvarjajo z dediščino (ENUMERATE). Zato je v zbirkah Europeane na voljo le majhen delež. To ne zadostuje za vzpostavitev močnega digitalnega javnega prostora.

Prihodnje priporočilo lahko in bi moralo priznati nerešena vprašanja v današnjem okolju digitalizacije in digitalnega arhiviranja, saj se osredotoča na oblikovanje tega okolja za danes in za prihodnost.

Odzivanje na razvijajočo se pokrajino

Sedanje priporočilo je bilo pripravljeno pred skoraj desetimi leti, oblikovano pa je bilo v drugačnem digitalnem in socialno-ekonomskem okolju. Osredotočenost priporočila na digitalizacijo, dostop in arhiviranje odraža ambicije sektorja ter politične, tehnološke in finančne parametre tistega časa.

Desetletje pozneje se je pokrajina dramatično in hitro spreminjala, pričakovanja javnosti glede digitalnega dostopa pa so se hitro spreminjala. Hitrost, s katero se je digitalna tehnologija razvijala v tem obdobju, nas mora naučiti, da so strukturni okviri, ki podpirajo razvijajoč se odziv, bistveni za dolgoživost in trajnost rezultatov prihodnjih prizadevanj.

Pomembno je tudi, da zdaj razumemo, da je treba priložnosti, ki jih digitalne tehnologije ponujajo za kulturno dediščino, obravnavati v okviru širših socialno-ekonomskih izzivov, s katerimi se sooča družba, vključno s spodbujanjem kritičnega sodelovanja, ki spodbuja vključevanje, enakost, raznolikost in razumevanje. Kulturna dediščina lahko zagotovi zgodovinski okvir za takšne razprave. Reševanja svetovnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, ni mogoče obravnavati kot del ločenih področij, temveč kot ključna področja raziskav, izobraževanja in izmenjave znanja, ki so skupna številnim sektorjem. Demokratizacija dostopa do kulturne dediščine pomeni, da se to stori na sledljiv in nepristranski način, ki priznava in je sposoben obravnavati vse večje grožnje lažnih novic in izzive algoritemske pristranskosti.

Digitalna preobrazba

Usklajeno obravnavanje digitalnega področja v tem spremenjenem in zapletenem okolju je izziv, ki je skupen celotni družbi in sektorjem. To dokazuje osredotočenost Evropske komisije na podporo evropski „digitalni preobrazbi“, kot je razvidno iz njene digitalne agende in zdaj njene vizije za prihodnost Evrope, ki temelji na dvojnem stebru zelenega in digitalnega prehoda.

Kaj digitalna preobrazba pomeni in zahteva, se med sektorji in njihovimi izzivi nujno razlikuje.

V okviru tega prispevka lahko digitalno preobrazbo razumemo kot dejanje sprejetja digitalne tehnologije ali digitalnega razmišljanja za znatno preoblikovanje delovanja organizacije ali preoblikovanje organizacije, da je sama po sebi digitalna po svojem namenu, ali oboje.

Kot je navedeno v strategiji Europeana za obdobje 2020–2025, pri digitalni preobrazbi sektorja kulturne dediščine torej ne gre le za tehnologijo in sredstva ali delovanje ustanov za varstvo kulturne dediščine, temveč tudi za njihovo razmišljanje ter ljudi in spretnosti.

Zato je treba ključna področja, kot so digitalizacija, digitalno arhiviranje in digitalni dostop, obravnavati v širšem kontekstu in ne ločeno.

Digitalizacija predmetov kulturne dediščine je na primer zapleten proces, ki zajema vsa področja delovanja, od upravljanja zbirk do logistike, od upravljanja človeških virov do trženja in komunikacij, ter zahteva tudi digitalizacijo institucionalnih procesov in delovnih postopkov.

Za skladen pristop je potrebno temeljno razumevanje odnosa, ki ga želimo imeti z našim občinstvom, digitalnih znanj in spretnosti ter sposobnost ocenjevanja odločitev, vključno s tem, katere platforme in informacijske kanale uporabiti. Potrebna je nova odprta kultura dela in sodelovanja.

Če menimo, da so morali uslužbenci v številnih institucijah zaradi takojšnjega odziva na krizo zaradi COVID-19 hitro prevzeti digitalne odgovornosti, za katere niso bili nikoli usposobljeni, vidimo, da se pojavlja potreba po tem, da bi lahko ustanove za varstvo kulturne dediščine razvijale in gradile na teh zmogljivostih. Priznati moramo, da se vse institucije niso mogle odzvati na enak način. Digitalni razkorak ni le med velikimi in malimi institucijami, temveč tudi znotraj institucij in med evropskimi državami članicami.

Pomembno je, da če želimo uresničiti širše ambicije Evrope, to pomeni tudi razvoj politike, ki spodbuja pravičnejše in bolj demokratično digitalno okolje, v katerem so temeljne svoboščine in pravice zaščitene na spletu, v katerem je zaščitena suverenost podatkov, v katerem močne javne institucije delujejo v javnem interesu in v katerem imajo ljudje besedo pri tem, kako deluje njihovo digitalno okolje, ter lahko v večji meri sodelujejo pri njegovem ustvarjanju in uporabi.

Osredotočenost politike na novo priporočilo

Kriza zaradi COVID-19 je morda povzročila neštete in stalne izzive za sektor kulturne dediščine, vendar je osvetlila tudi njegove prednosti, vključno z njegovo sposobnostjo odzivanja pod pritiskom, in ogromen potencial, ki ga ima sektor za pomoč pri prihodnjem okrevanju Evrope na ključnih področjih.

Evropa je po znatnih naložbah v digitalno kulturno dediščino v zadnjih 20 letih v edinstvenem položaju, da kar najbolj pozitivno izkoristi prednosti digitalne preobrazbe.

To vključuje Europeano kot njen vodilni projekt, model, ki je bil od takrat kopiran na mednarodni ravni. Strategijo za nadaljnji razvoj pobude Europeana podpirajo in izvajajo trije glavni partnerji pobude, podpira pa jo mreža več tisoč strokovnjakov za kulturno dediščino - izkustvena skupnost, ki zagotavlja trdne temelje za digitalno kulturno dediščino v Evropi.

Vloga držav članic je bila ključna pri oblikovanju in spodbujanju izvajanja obstoječega priporočila. Pomen držav članic v tej vlogi bi moral biti v središču vsakega prihodnjega priporočila, prav tako pa tudi podpora močnim nacionalnim infrastrukturam, da bi dosegle ustanove za varstvo kulturne dediščine. Ključnega pomena bo vključujoče razumevanje infrastrukture, ki presega tehnične elemente in vključuje pristope, kot je sprejetje skupnih standardov.

V zvezi s tem fundacija Europeana, združenje mrež in forum združevalcev, ki skupaj zastopajo pobudo Europeana, odločno podpirajo razvoj politike, ki spodbuja strukturne in trajnostne rešitve na naslednjih področjih:

1. Usklajene nacionalne strategije

Medtem ko so nekatere države vzpostavile nacionalno strategijo za digitalno kulturno dediščino, večina držav članic EU tega ni storila, zaradi česar so pristopi k digitalni kulturni dediščini različni. Standardizacijo podatkov na centralni ravni na primer podpirajo okviri, kot je okvir za izdajanje licenc Europeana, vendar je sprejetje teh standardov v državah članicah nedosledno. Čeprav je večina držav članic EU vzpostavila neko obliko nacionalnega združevanja, pa znaten delež tega ni storil in vsi agregatorji nimajo ustreznih virov.

Evropski sektor bi se okrepil, če bi morale vse države članice oblikovati in objaviti strategije, ki:

  1. so nacionalni, večletni in usmerjeni v prihodnost na področju digitalizacije in digitalnega arhiviranja;
  2. Sprejmite velike izzive našega časa: socialne in ekonomske neenakosti, naraščajoči nacionalizem, podnebne spremembe, vpliv turistične preobremenjenosti v mestih in na občutljivih območjih, pristranskost algoritmov in umetne inteligence ter posledične krivice, globoki ponaredki in lažne novice;
  3. spodbujanje sprejetja standardov, razvitih v sodelovanju z Europeano, kot sestavnega dela strategije. To bi moralo vključevati spodbujanje širše uporabe okvira za objavljanje Europeane, okvira za licenciranje Europeane in standardov, kot so okvir za opis virov in končne točke SPARQL, ki so potrebni za medsebojno povezovanje z drugimi sistemi, ki uporabljajo povezane podatke in vmesnike za aplikacijsko programiranje;
  4. podpirati in razvijati vlogo nacionalnih združevalcev kot vozlišč za krepitev zmogljivosti, ponudnikov digitalnih storitev, organov za določanje zahtev in standardov v vsaki državi članici;
  5. vključijo izobraževalne, ustvarjalne in raziskovalne skupnosti v določanje prednostnih nalog agende za digitalizacijo;
  6. vključujejo in obravnavajo izvorno digitalno vsebino ter sprejmejo zavezujoče ukrepe za digitalno arhiviranje;
  7. sprejmejo na človeka osredotočen in etičen pristop k umetni inteligenci, ki je bil nadalje razvit na ravni EU za kulturno dediščino in temelji na beli knjigi Evropske komisije o umetni inteligenci – evropski pristop k odličnosti in zaupanju;
  8. predvideti dvoletno poročanje o državah v okviru tematskega programa za izobraževanje, mladino, kulturo in šport.

2. Odporna infrastruktura in naložbe v raziskave

Potreben je skladen sektorski pristop k infrastrukturi in raziskavam, ki spodbuja in podpira dva stebra zelenega in digitalnega prehoda ter bi moral vključevati financiranje in podporo za:

  1. trajnostno, stroškovno učinkovito in zeleno infrastrukturo na ravni EU in držav članic, ki je v skladu z vizijo interneta neto generacije;
  2. uporaba naprednih tehnologij digitalizacije v sektorju, npr. umetne inteligence, semantičnega spleta, 3D in mešane resničnosti;
  3. ustanove za varstvo kulturne dediščine, da izboljšajo svoje zmogljivosti za upravljanje, ohranjanje in omogočanje dostopa do kompleksnih digitalnih predmetov (igre, spletni videoposnetki, programska oprema);
  4. sprejetje prevajalskih orodij za večmodalne predmete kulturne dediščine (besedilo, slika, avdiovizualno) v vseh evropskih jezikih, ki omogočajo medjezikovno iskanje in analizo ter zagotavljajo resnično vseevropski dostop do kulturne dediščine;
  5. raziskave in zakonodajo, ki podpirajo oblikovanje pravičnejšega in bolj demokratičnega interneta prihodnosti in razložljivih umetnointeligenčnih sistemov;
  6. naložbe v temeljne in uporabne raziskave (prek programa Obzorje Evropa) na področju digitalnih tehnologij za ustvarjanje bolj privlačnih, prilagojenih in povezovalnih izkušenj, kot je določeno v raziskovalnem programu Europeane.

3. Krepitev zmogljivosti

Razvoj in zagotavljanje učinkovitega okvira za krepitev digitalnih zmogljivosti v sektorju kulturne dediščine bosta ključna elementa pri odpravljanju digitalnega razkoraka. Takšen okvir bi moral:

  1. izvaja Europeana v posvetovanju z državami članicami;
  2. priznajo, da je za krepitev digitalnih zmogljivosti potreben večplasten pristop, ki zajema digitalna znanja in spretnosti na različnih ravneh, vključno z vprašanji avtorskih pravic, etike in zasebnosti, ter si prizadevajo za „mehkejši“ nabor znanj in spretnosti, ki vključuje kulturo in vodstvo;
  3. upoštevati različne ravni pristojnosti med državami in institucijami. Za oceno različnih potreb ustanov za varstvo kulturne dediščine bi bilo treba uporabiti osnovni model ravni digitalnih kompetenc;
  4. vključujejo kuracijo in razvoj digitalne strategije, da se izkoristi potencial digitalnih zbirk in spodbudi sodelovanje uporabnikov;
  5. se uvedejo in primerjajo v vseh državah članicah EU.

4. Izboljšanje kakovosti podatkov

Pristopi k digitalizaciji in dokumentaciji morajo prepoznati in zadovoljiti vse večje potrebe uporabnikov ter priznati zapuščino nekakovostnih podatkov, ustvarjenih v prvih dneh digitalizacije.

Podpora sektorju na tem področju zahteva:

  1. zavezujoči cilji glede digitalizacije za posamezne države za kakovost in količino podatkov ter prispevek k Europeani;
  2. večletne instrumente financiranja za množično digitalizacijo na ravni držav članic, ki so vključeni v nacionalne strategije;
  3. priznavanje pomena materialne kulturne dediščine. Materialne, nematerialne in digitalne razsežnosti kulturne dediščine so neločljive in medsebojno povezane, kot je priznano v evropskem letu kulturne dediščine in poznejšem evropskem okviru za ukrepanje na področju kulturne dediščine.
  4. uravnotežen pristop k 3D (zlasti spomenikom in območjem), ki priznava njegov pomen za korpus dokumentarne (2D) in nesnovne dediščine ter ga obravnava v tem okviru in ne ločeno;
  5. aktivni ukrepi na ravni EU za uravnoteženje digitalnega razkoraka med različnimi državami članicami.

5. Dostop in sodelovanje uporabnikov

Povečanje dostopa in sodelovanja uporabnikov je ključnega pomena za čim večji učinek digitalne kulturne dediščine v družbi. Uspeh na tem področju zahteva:

  1. krepitev povezave med digitalno kulturno dediščino ter širšo kulturno in ustvarjalno industrijo, zlasti na področjih, kot so izobraževanje, akademsko objavljanje, podatkovno vodeno novinarstvo, oblikovanje, igre in trženje mest, na katerih ima uporaba zbirk dediščine velik potencial;
  2. stalno poudarjanje razpoložljivosti in možnosti ponovne uporabe del v javni domeni z nadaljnjimi ukrepi za povečanje spletne dostopnosti gradiva v javni domeni, vključno z ambicioznim prenosom člena 14 direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu.
  3. nadaljnje delo v zvezi z okvirom vpliva Europeane in podpora temu okviru, da se zagotovi zanesljiva metodologija na institucionalni in sektorski ravni za merjenje in predstavitev družbeno-kulturnega vpliva digitalne kulturne dediščine;
  4. priznanje, da je združevanje na nacionalni ravni sicer še vedno bistveno, vendar lahko združevanje zbirk na evropski ravni zagotovi ključno dodano vrednost, na primer tako, da se skupnostim v diaspori omogoči celovitejši pregled nad njihovo dediščino in širša izmenjava te dediščine;
  5. podpora vseh držav članic skupnim vseevropskim kampanjam v zvezi z glavnimi temami (migracije, enakost spolov, šport itd.), ki se bodo razvijale prek pobude Europeana;
  6. krepitev znanosti za državljane in črpanje iz množic, da se poveča sodelovanje skupnosti pri izbiri in urejanju digitalnega zbiranja.

6. Posodobitev pravnega okvira

Posodobitev pravnega okvira, ki podpira dostop do digitalne kulturne dediščine in njeno uporabo, je stalna potreba in proces. Zaradi zapletenosti direktive o osirotelih delih so imele ustanove za varstvo kulturne dediščine na primer težave pri uporabi izjeme za osirotela dela. Zato se želena dostopnost osirotelih del še ni uresničila.

Ustanove za varstvo kulturne dediščine in uporabniki bodo imeli koristi od:

  1. oceno primernosti direktive o osirotelih delih in upoštevanje potrebe po njeni nadomestitvi;
  2. večja podpora držav članic za sprejetje standardiziranih informacij o avtorskih pravicah za digitalno kulturno dediščino na spletu, na primer z vključitvijo sprejetja in uporabe izjav o pravicah ter licenc in orodij Creative Commons kot pogoja za sheme financiranja;
  3. večjo razpoložljivost razprodanih del s podporo dialogu med ustanovami za varstvo kulturne dediščine, imetniki pravic in organizacijami za kolektivno upravljanje pravic v skladu z direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu;

7. Krepitev pobude

Komisija in države članice morajo na podlagi dosedanjih naložb in krepitve pobude Europeana za zagotovitev njenega prihodnjega prispevka k sektorju:

  1. še naprej podpirala Europeano pri usklajevanju na vseh področjih dejavnosti v zvezi z digitalno preobrazbo sektorja kulturne dediščine v EU;
  2. podpora novim članom, zlasti MSP in ustanovam za varstvo kulturne dediščine brez znatnih digitalnih zbirk, da se pridružijo Europeani;
  3. povečati finančne naložbe EU v pobudo Europeana za učinkovito izvajanje strategije Europeana za obdobje 2020–2025;
  4. razmisliti o ustanovitvi še enega „Comité des Sages“ za ponovni pregled poročila o novi renesansi v okviru nove družbeno-kulturne in tehnološke stvarnosti.

Trajnostni okvir

Da bi čim bolj povečali potencial digitalizacije v sektorju kulturne dediščine, bodo potrebna dolgoročna trajna prizadevanja. Ohranjanje skladnega in doslednega pristopa k takšni pobudi pa bo zahtevalo trajno in ustrezno raven financiranja na ravni EU in držav članic.

V zadnjem desetletju javno-zasebna partnerstva na področju digitalizacije še niso ustvarila izvedljivih poslovnih modelov za ustvarjanje dosledne podpore, zato digitalizacija kulturne dediščine ostaja prizadevanje javnega sektorja. Žal se je razpoložljivost sredstev EU za digitalizacijo predmetov kulturne dediščine v zadnjih letih znatno zmanjšala, države članice pa v številnih primerih niso povečale vrzeli v finančni podpori.

Financiranje obstoječih prizadevanj za digitalizacijo je bilo pogosto osredotočeno na posebne kratkoročne projekte. Posledica tega je, da se digitalni repozitoriji popolnoma zrušijo, ko tehnologija postane zastarela in strežniki umrejo, medtem ko strokovno znanje po projektu izhlapi, ko tehnična podpora preneha.

Sektor potrebuje strateško dolgoročno podporo, ki vključuje trajnostne strukture financiranja, ki varujejo suverenost naših podatkov in javne vrednote, na katerih temeljijo naša prizadevanja. Tak pristop bi lahko:

  • vključijo financiranje akreditiranih nacionalnih združevalcev kot ponudnikov digitalnih storitev, odgovornih za določanje standardov;

  • odražati vlogo Europeane pri omogočanju in usklajevanju povezanih dejavnosti, ki podpirajo digitalno preobrazbo sektorja.

To pa bi podprlo bistvene elemente digitalne preobrazbe sektorja kulturne dediščine: usklajene nacionalne strategije, doseganje ciljev glede kakovosti in količine podatkov, sprejetje standardov za omogočanje dostopa in ponovne uporabe, močne infrastrukture in prizadevanja za krepitev zmogljivosti v celotnem sektorju.

Ne glede na to, kakšna je natančna oblika rešitve, mora imeti možnost, da se zanese na dosleden in skladen okvir financiranja, da bi v celoti izkoristila potencial sektorja.