Nam lahko poveste kaj o sebi in zgodovini Fundacije za spomin na suženjstvo?
Sem Aïssata Seck, direktorica Fundacije za spomin na suženjstvo. Moja kariera je zaznamovana z dolgoletno zavezanostjo priznanju zgodovine in spomina senegalskih Tirailleurs (vojakov francoskih kolonialnih enot) ter, širše, spodbujanju spominov, povezanih z zasužnjevanjem in kolonialnimi zapuščinami.
Fundacijo, priznano organizacijo javnega interesa, je leta 2019 ustanovila francoska vlada, da bi nadaljevala in razširila prizadevanja za priznanje, ki so se začela z zakonom Taubira iz leta 2001. Njeno poslanstvo je posredovati zgodovino kolonialnega zasužnjevanja, proslaviti njene spomine in promovirati kulturno zapuščino, ki izhaja iz nje. Deluje v celinski Franciji, čezmorskih ozemljih in na mednarodni ravni.
Na katere projekte se trenutno osredotoča FME?
Po obeležitvi dvestoletnice odškodnine, ki je bila Haitiju naložena leta 1825 leta 2025, se fundacija zdaj pripravlja na dva pomembna mejnika.
Prva je spominska slovesnost ob 25. obletnici zakona Taubira leta 2026, ustanovnega zakona, ki je zasužnjevanje priznal kot zločin proti človeštvu. Prizadevamo si, da bi bil to trenutek spomina, državljanstva in kulture nacionalnega in mednarodnega obsega.
To bo vključevalo mobilizacijo kulturnih ustanov, izobraževalne in znanstvene dogodke ter pobude, ki združujejo mlade, umetnike, raziskovalce in mednarodne partnerje. To bo tudi priložnost za uvedbo nacionalne oznake „Lieux de Mémoire“ (Mesta spomina), namenjene promociji in povezovanju območij francoske dediščine, povezanih z zgodovino zasužnjevanja.
Druga je priprava velike razstave leta 2027, ki bo pomemben korak k temu, da bo zgodovina zasužnjevanja v Franciji vidna in dostopna čim večjemu številu ljudi. Ti projekti so del širše dinamike: prenos, združevanje in trajno vpisovanje te zgodovine v kolektivno zavest.
Katere dejavnosti opravljate v zvezi z izobraževanjem in zakaj se vam to zdi pomembno?
Izobraževanje je v središču našega poslanstva. Razvijamo izobraževalne vire za učitelje, organiziramo šolska tekmovanja in ponujamo orodja, prilagojena mladim. Izziv je dati mladim ključ do razumevanja te univerzalne zgodovine in boja proti predsodkom. Prenos znanja je bistvenega pomena za izgradnjo pravičnejše družbe, ki se zaveda svoje preteklosti.
S katerimi izzivi ste se srečali pri poudarjanju črne kulturne dediščine v Franciji?
Prvi izziv je nevidnost: dediščina, povezana z zasužnjevanjem in temnopoltimi populacijami, je bila v nacionalnih pripovedih dolgo časa prezrta ali marginalizirana. Prizadevati si moramo za njeno priznanje in vključitev v skupno dediščino.
Drugi izziv je spominske in politične narave: ta zgodovina se dotika globokih ran in včasih ostaja vir napetosti. Na koncu je tu še materialni izziv: za identifikacijo, ohranjanje in promocijo predmetov in arhivov so nujno potrebni znatni viri.
Kako so digitalne prakse podpirale vaše delo in poslanstvo?
Digitalna tehnologija je temeljno orodje za širjenje dostopa do te zgodovine. Omogoča obsežno razširjanje izobraževalnih virov, dostopnost digitaliziranih arhivov ter zmožnost doseganja mladega in povezanega občinstva.
Med pandemijo so bile na primer naše digitalne dejavnosti bistvene za ohranjanje prenosa in spominskih slovesnosti. Danes dodatno preučujemo digitalno mediacijo prek družbenih medijev in sodelovalnih platform.
Kakšen je po vašem mnenju pomen poudarjanja teh digitaliziranih predmetov na FME?
Digitalizacija omogoča ohranjanje in ustvarjanje vidnih predmetov, ki so pogosto razpršeni, krhki ali težko dostopni. Demokratizira dostop do dediščine in ponuja priložnost za navzkrižno sklicevanje perspektiv s povezovanjem zbirk, ki se nahajajo v Franciji, Evropi, čezmorskih ozemljih ali Amerikah. Za Fundacijo je to način zasidranja te zgodovine v globalni in skupni pripovedi.

Nam lahko poveste kaj o določeni zgodbi ali predmetu, ki je zanimal vaše občinstvo?
Eden od najbolj presenetljivih predmetov je odlok Charlesa X iz leta 1825, ki Haitiju nalaga ogromno odškodnino v zameno za njegovo priznanje. Izvirni arhiv, ohranjen v francoskem nacionalnem arhivu, vzbuja močna čustva: uteleša svobodo, ki jo je pridobil Haiti, in nepravičnost dolga, ki je vplival na njegov razvoj. Njena predstavitev javnosti leta 2025 je bila močan trenutek spomina in izobraževanja.
Kakšen nasvet bi dali drugim evropskim institucijam, ki iščejo načine, kako poudariti svojo črno zgodovino?
Najprej bi jim svetoval, naj sodelujejo z zadevnimi skupnostmi, sooblikujejo diskurze in se izogibajo pristopu od zgoraj navzdol. Nato naj se nacionalni spomini vključijo v dialog s svetovno zgodovino: Zgodovina črnih populacij v Evropi je neločljiva od Atlantskega in Indijskega oceana, kolonialnega in postkolonialnega kroženja. Nazadnje, vlagati v raziskave, izobraževanje in digitalizacijo, ki so močni vzvodi za trajno vpisovanje teh zgodb v kolektivno zavest.

Fondation pour la mémoire de l’esclavage met la mémoire nationale en dialogue avec l’histoire globale
Nous nous entretenons avec Aïssata Seck, directrice de la Fondation pour la Mémoire de l’Esclavage, sur la mission de l’organisation et sur la manière dont elle donne aux jeunes les clés pour comprendre l’histoire et lutter contre les préjugés.

Pouvez-vous nous parler de vous et de l’histoire de la Fondation pour la mémoire de l’esclavage?
Je suis Aïssata Seck, directrice de la Fondation pour la mémoire de l’esclavage. Mon parcours est marqué par un engagement de longue date pour la reconnaissance de l’histoire et de la mémoire des tirailleurs sénégalais et, plus largement, pour la valorisation des mémoires liées à l’esclavage et aux héritages coloniaux.
La Fondation,reconnue d’utilité publique, a été crée en 2019 par l’État français pour poursuivre et amplifier l’action de reconnaissance initiée par la loi Taubira de 2001. Elle a pour mission de transmettre l’histoire de l’esclavage colonial, de célébrer ses mémoires et de valoriser les héritages culturels qui en sont issus. Elle agit en France hexagonale, dans les Outre-mer et à l’international.
Sur quels projets FME se concentre-t-il aktuuellement?
Après avoir marqué en 2025 le bicentenaire de l’indemnité imposée à Haïti en 1825, la Fondation prépare désormais deux grandes échéances.
La première est la commémoration des 25 ans de la loi Taubira en 2026, une loi fondatrice qui a reconnu l’esclavage comme crime contre l’humanité. Nous voulons en faire un moment mémoriel, citoyen et culturel d’ampleur nationale et internationale.
Cela passera par la mobilisation des institutions culturelles, des événements éducatifs et scientifiques, mais aussi par des initiatives qui associent la jeunesse, les artistes, les chercheurs et les partenaires internationaux. Ce sera également l’occasion de lancer un label national des „Lieux de mémoire“, destiné à valoriser et relier les sites patrimoniaux liés à l’histoire de l’esclavage.
La deuxième est la préparation d’une grande exposition en 2027, qui constituera une étape majeure pour rendre visible et accessible au plus grand nombre l’histoire de l’esclavage en France.
Ces projets s’inscrivent dans une dinamique plus velika: transmettre, fédérer et inscrire durablement cette histoire dans la conscience collective.
Quel žanr d’activités faites-vous autour de l’éducation et pourquoi trouvez-vous cela pomembna?
misija L’éducation est au cœur de notre. Nous développons des ressources pédagogiques pour les enseignants, organisons des concours scolaires et proposons des outils adaptés aux jeunes publics. L’enjeu est de donner à la jeunesse les clés de compréhension de cette histoire universelle et de lutter contre les préjugés. La transmission est essentielle pour construire une société plus juste et consciente de son passé.
Quels défis avez-vous rencontrés pour mettre en valeur le patrimoine Noir en France?
Le premier défi est l’invisibilisation: longtemps, le patrimoine lié à l’esclavage et aux populations noires a été ignoré ou marginalisé dans les récits nationaux. Il faut travailler à sa reconnaissance et à son intégration dans le patrimoine commun. Le deuxième défi est d’ordre mémoriel et politique: cette histoire touche à des blessures profondes et reste parfois vir de napetost. Enfin, il existe un défi matériel: l’identification, la conservation et la valorisation des objets et archives nécessitent des moyens importants.
Komentar les pratiques numériques ont-elles soutenu votre travail et votre misijo ?
Le numérique est un outil fondamental pour élargir l’accès à cette histoire. Il permet de diffuser largement des ressources pédagogiques, de rendre accessibles des archives numérisées, et d’atteindre des publics jeunes et connectés.
Pendant la pandémie, par exemple, nos activités numériques ont été essentielles pour maintenir la transmission et les commémorations. Aujourd’hui, nous explorons davantage la médiation numérique à travers les réseaux sociaux et des plateformes collaboratives.
De votre point de vue, quelle est l’importance de mettre en valeur ces objets numérisés au FME?
La numérisation permet de sauvegarder et de rendre visibles des objets souvent dispersés, fragiles ou difficilement accessibles (La numérizacija permet de sauvegarder et de rendre vidna objets suvent disperzije, krhkosti ou difficilement dostopne). Elle démocratise l’accès au patrimoine et offre la possibilité de croiser les regards, en reliant des collections situées en France, en Europe, dans les Outre-mer ou dans les Amériques. Pour la Fondation, c’est une manière d’ancrer cette histoire dans un récit global et partagé.

Pouvez-vous nous parler d’une histoire ou d’un objet particulier qui a intéressé votre public?
L’un des objets les plus marquants est l’ordonnance de Charles X de 1825 imposant à Haïti une indemnité colossale en échange de sa izvidništvo. L’archive originale, conservée aux Archives nationales, suscite une émotion forte : elle incarne à la fois la liberté conquise par Haïti et l’injustice de la dette qui a pesé sur son développement. Sa présentation au public en 2025 a été un moment fort de mémoire et de pédagogie.
Quels conseils donneriez-vous aux autres institutions européennes qui cherchent des moyens de mettre en valeur leur histoire des Noirs ?
Je leur conseillerais d’abord de travailler avec les communautés concernées, pour co-construire les récits et éviter une approche descendante. Ensuite, de faire dialoguer les mémoires nationales avec l’histoire globale: l’histoire des populations noires en Europe est indissociable des circulations atlantiques et d’Océan indien, coloniales et postcoloniales. Enfin, d’investir dans la recherche, l’éducation et la numérisation, qui sont des leviers puissants pour inscrire durablement ces histoires dans la conscience collective.
