Trenutno sodelujete s fundacijo Santa María La Real, organizacijo Europa Nostra, Evropskim študentskim združenjem za kulturno dediščino (ESACH) in Mednarodnim svetom za spomenike in spomeniška območja (ICOMOS) ter zaključujete doktorski študij! Nam lahko poveste več o svojih različnih vlogah?
Res je - trenutno sodelujem v številnih različnih projektih in organizacijah! Moja glavna naloga je arhitektka v fundaciji Santa María La Real. Delam na projektih programa Obzorje 2020, ki so osredotočeni na trajnostno upravljanje ozemelj, kulturnih poti in pilotnih destinacij prek dediščine in kulturnega turizma, vključno z IMPACTOUR in TExTOUR. Sodelujem tudi pri projektih, ki opredeljujejo načrte upravljanja za mesta svetovne dediščine ter oblikujejo in ustvarjajo različne tematske turistične poti, specializirane za mestno dediščino v Madridu. Hkrati izvajam doktorske raziskave na Politehnični univerzi v Madridu na področju trajnosti in urbane regeneracije, s poudarkom na krepitvi alternativne kulturne dediščine velikih mest v 21. stoletju.
Te dejavnosti, povezane s kulturno dediščino, razširjam in krepim v sodelovanju z organizacijami, kot so Europa Nostra, ESACH, European Heritage Tribune in ICOMOS-Spain. Zahvaljujoč svoji vlogi ambasadorja ESACH in mednarodnega predstavnika delovne skupine za nastajajoče strokovnjake (EPWG) v ICOMOS-u lahko povečam prepoznavnost tega dela, svojih kolegov in mladih.
Kaj vam pomeni novi evropski Bauhaus?
Novi evropski Bauhaus je zame posodobljena in prenovljena oživitev številnih vrednot, ki so bile izpostavljene v 20. stoletju. Glede na to, da sem arhitektka, se mi zdi še posebej zanimivo, da so bila estetska vprašanja in vrednost „lepote“ vključena kot eden od treh ključnih stebrov pobude. Kulturna urbana krajina, vizualne in arhitekturne znamenitosti, perspektive in odnosi med ulicami in stavbami ter povezava z naravo skozi samo mesto in njegovo obrobje so zanimiva vprašanja, o katerih je treba razmišljati in razpravljati v smislu estetike in te pobude.
Kako je novi evropski Bauhaus pomemben za delo, ki ga opravljate?
Novi evropski Bauhaus je nedvomno neverjetna pobuda na evropski (in skoraj svetovni) ravni za ponovni razmislek o naši družbi, mestih in kulturni dediščini v smislu odporne trajnostnosti, vključujočih družb in estetskih vrednot. Ti pristopi niso samostojni, temveč so del aktivne strategije, usklajene z Agendo 2030, cilji trajnostnega razvoja, evropskim zelenim dogovorom in zeleno knjigo o evropski dediščini, ki sta jo objavila združenje ICOMOS in organizacija Europa Nostra. Ti delujejo kot izhodišče za pristope vseh projektov, v katerih sodelujem na sodelovalen in multidisciplinaren način.
Kako lahko po vašem mnenju mobiliziramo mlade, študente ter nove in nastajajoče strokovnjake v okviru novega evropskega Bauhausa?
Zelo pomembno je, vsaj z mojega stališča, da mladim, študentom in nastajajočim strokovnjakom damo glas in prepoznavnost. Svet kulturne dediščine, v tem primeru svet novega evropskega Bauhausa, je kompleksen, raznolik in večdisciplinaren. Za osebo, ki je nova v tem sektorju, je lahko težko vedeti, kje začeti, komu pristopiti ali katere korake sprejeti. Tako kot prek ESACH ali EPWG ICOMOS je pomembno ustvariti prostore, dejavnosti, delovne skupine in ukrepe, ki pomagajo vključiti te prihodnje generacije s posebnimi projekti, predstavitvami in dogodki mreženja, načrti mentorstva in usposabljanja ter razširjanjem štipendij in posebnih tečajev.
Nikoli ne smemo pozabiti, da so zamisli, stališča in predlogi mladih in tistih, ki so novi v tem sektorju, enako veljavni kot zamisli, stališča in predlogi drugih strokovnjakov; čeprav nimajo enakih izkušenj ali orodij, je to mogoče postopoma odpraviti z „učenjem skozi prakso“.
Če ste v petih letih obiskali kulturno spomeniško območje ali ustanovo za varstvo kulturne dediščine, kakšna bi bila po vašem mnenju ta izkušnja?
Vsekakor upam, da bo takšna enklava ali kraj znala ohranjati in krepiti svojo identiteto in posebnosti, zaradi katerih je edinstvena v smislu meril kulture in dediščine. Pomembno je, da se lahko pristopi novega evropskega Bauhausa v smislu estetike, trajnostnosti in vključevanja ter novih tehnologij prilagodijo potrebam tega spomeniškega območja ali nepremičnine.
Kako lahko po vašem mnenju digitalna tehnologija podpre to vizijo?
Nove tehnologije in proces digitalizacije morajo biti orodja, ki nam bodo pomagala učinkoviteje in enostavneje poznati, razumeti, vzdrževati, ohranjati, ohranjati, upravljati in razširjati vse naše kulturne vire in dediščino, tako za nas kot za prihodnje generacije. Na voljo je veliko možnosti, od inteligentnih nadzornih sistemov, razširjanja prek družbenih omrežij ali uporabe tehnik, kot so video kartiranje, geolokacija, navidezna resničnost (VR) ali razširjena resničnost (AR).
Ne smemo pozabiti, da morajo biti digitalni mediji, ne glede na to, kako se izboljšujejo in razvijajo, vedno orodje, ki spremlja izkušnje našega odnosa do materialne in nematerialne kulturne dediščine; digitalizacija ne bi smela nadomestiti resnične izkušnje „in situ“, temveč bi se morala osredotočiti na izboljšanje njene kakovosti.
Novi evropski Bauhaus spodbuja interdisciplinarnost – komisarka Marija Gabriel ga je opisala kot „most med svetom umetnosti in kulture na eni strani ter svetom znanosti in tehnologije na drugi strani“. Kako lahko sektor kulturne dediščine sodeluje z drugimi sektorji, da bi prispeval k pobudi?
To vprašanje bi obravnaval z vidika „izobraževanja o dedovanju“ in se tako ponovno povezal z mobilizacijo prihodnjih generacij in mlajših strokovnjakov. Nobenega dvoma ni, da se kulturna dediščina danes razume kot multidisciplinarno področje, medtem ko se je prej obravnavala z bolj specifičnih vidikov, kot je arhitektura. Bistveno je, da se v naši družbi že od mladih let ozavešča o pomenu in vrednosti kulturne dediščine, da bo postala vir, ki bo sposoben obravnavati tako področje umetnosti kot svet znanosti ter se odzivati na vprašanja, kot so trajnostnost v mestih, strategije odpornosti in trajnostni razvoj.